France Prešeren

France Prešeren se je rodil 3. decembra 1800 v Vrbi na Gorenjskem. Rodil se je kot tretji od osmih otrok in kot prvi sin na kmetiji pri Ribičevih, kot so po domače rekli Prešernovim. Oče Šimen je bil sposoben in uspešen gospodar, poleg kmetovanja sta mu dodaten zaslužek prinašala še sadjarstvo in furmanstvo. Prešernova mati Mina je bila izobražena in ambiciozna ženska, zato je otroke že v rani mladosti naučila brati in pisati.

Z osmimi leti je Prešeren zapustil rodno vas in se preselil k stricu Jožefu na Kopanje pri Grosupljem. Jožef je bil duhovnik, Franceta je dve leti poučeval doma in ga nato vpisal v ljudsko šolo v Ribnici. Prešeren je bil nadarjen in odličen učenec, eden najboljših na šoli, zato so ga vpisali v zlato knjigo.

Šolanje je nadaljeval na gimnaziji v Ljubljani, kjer je še posebej blestel pri učenju jezikov in prevajanju grških ter latinskih pesnikov. V času šolanja v Ljubljani je Prešeren spoznal prijatelje, ki so kasneje zelo zaznamovali njegovo življenje in ustvarjanje, med njimi izstopajo Andrej Smole, Blaž Crobath, Miha Kastelic in Matija Čop.

Po uspešno končani gimnaziji se je, 22 let star France, preselil na Dunaj in se vpisal na pravno fakulteto. Mati je njegovi odločitvi o štidiju prava nasprotovala, saj je želela, da bi se izšolal za duhovnika, a Prešeren je pri svoji odločitvi vztrajal, kljub nasprotovanju staršev. Leta 1828 je uspešno zaključil študij na dunajski pravni fakulteti.

Pesnik je svojo življensko muzo Julijo Primic privič zagledal 6. aprila 1833 pred trnovsko cerkvijo v Ljubljani in se takoj zaljubil vanjo. Ljubezen je imela močan vpliv na njegovo nadaljne ustvarjanje, med drugim je Primicovi Julji posvetil eno svojih največjih pesnitev Sonetni venec.

Prešeren je imel z Ano Jelovškovo burno in težavno razmerje. Kljub trem skupnim otrokom, pa nista nikoli uspela urediti medsebojnih odnosov.

Leta 1835 je v Savi nesrečno utonil zelo dober Prešernov prijatelj Matija Čop. Pesnika je smrt prijatelja globoko pretresla, posvetil mu je več pesmi, med njimi tudi pesnitev Krst pri Savici.

Krst pri Savici je lirsko-epska pesnitev, ki jo je France Prešeren napisal v letih 1835 in 1836 ter pesem kasneje posvetil prijatelju Matiji Čopu.

Krst pri Savici je sestavljena iz treh delov, ki se med seboj razlikujejo po obliki verza, vsebini in obsegu:
1. Posvetilni sonet Matiju Čopu
2. Uvod
3. Krst

Uvod
Temeljna tema uvoda Krsta pri Savici je pokristjanjevanje poganskih Slovanov v 8. stoletju. Glavni junak, vodja Slovenskih poganov Črtomir, se s svojo vojsko zateče v Ajdovski gradec pri Bohinjski Bistrici, kjer ga obkoli devetkrat močnejša krščanska vojska, pod poveljstvom Valjhuna, sina Kajtimara. Po 6 mesečnem obleganju trdnjave, se neke noči zgodi usoden spopad. Razvije se strašen krvavi boj, v katerem so padli vsi pogani, le Črtomir se uspe rešiti nepoškodovan.

Uvod Krsta pri Savici je sestavljen iz 26 kitic, vrhunec doseže v Črtomirjevem govoru v 17. kitici, kjer pravi: »Bolje je umreti za svobodo, kot ostati živ in biti suženj.«

Krst
V zadnjem delu pesnitve v ospredje pride Črtomirjev osebnostni razkol, ko si zastavlja težka vprašanja o smislu življenja, ljubezni in sreči. Sprva razmišlja o samomoru, a mu to prepreči spomin na ljubljeno Bogomilo. Neizmerno si želi, da bi jo še enkrat videl. Želja se mu uresniči in pri slapu Savica ponovno sreča Bogomilo, ki pa se je spreobrnila v krščansko vero. Črtomir se, po prepričevanju Bogomile, tudi sam odloči prestopiti v krščansko vero, saj bosta le tako lahko skupaj v posmrtnem življenju. Črtomir po krstu pri slapu Savica odide v Oglej, kjer se bo učil za duhovnika. Bogomile ne vidi nikoli več.

Glavni razlog za Črtomirovo spreobrnitev v krščansko vero je resnična ljubezen do Bogomile. Skeptičen ostane do verske mitologije in zavrača Valjhunovo nasilno širjenje vere, krščanstvo razume kot širjenje ljubezni ter možnost večne ljubezni v posmrtnem življenju.

Besedilo Zdravljice je himna Republike Slovenije. Prešeren je pesem napisla leta 1844. Sestavljena je iz osmih kitic, glavne teme v pesmi so domovina, svoboda, enotnost, mir in sožitje med narodi.

Prešeren je skrbno izbral pesmi, ki jih je uvrstil v pesniško zbirko Poezije. Zaradi cenzure na Dunaju v Poezijah ni mogel objaviti vseh pesmi, med drugimi je moral iz prve izdaje črtati tudi Zdravljico. Kljub težavam je pesniška zbirka uspešno izšla leta 1847.

Pesnik je umrl 8. februarja 1849, pokopali so ga na kranjskem pokopališču. Leta 1852 so mu v današnjem Prešernovem gaju postavili spomenik, kasneje pa je France Prešeren pridobil sloves največjega slovenskega pesnika.

Prešeren je zgodbo za balado Povodni mož črpal iz Valvasorjevega dela Slava vojvodine Kranjske. Pesem govori o lepi, spogledljivi in domišljavi Urški.